sreda, 25. julij 2012

Prvega ne pozabiš nikoli

Moja mami je res od sile. Pri svojih "rosnih" 56 počne toliko stvari, da komaj uspem dohajati njen urnik izletov, potovanj, dogodkov, planov. Ona dela in še enkrat dela, hkrati ima čas za kolesarjenje, druženje s prijatelji, obisk gledaliških predstav, koncertov, poje v ženskem pevskem zboru, potuje, jadra in...hodi v hribe. Pred nekaj leti se je včlanila v planinsko društvo Iskra Ljubljana. Čeprav so njene sobote navadno okupirane z delom, si kdaj pa kdaj poskuša "utrgati" nekaj časa in se udeležiti organiziranega pohoda na hrib, goro, izlet, ki ga organizira društvo. Vsakič, ko načrtuje udeležbo, se že nekaj dni v naprej veseli druženja s prijatelji iz društva, lepe narave, čudovitih pogledov z vrhov, svežega zraka. Z vsakim novim izletom, novim osvojenim vrhom in njenim zadovoljstvom ob pripovedovanju dogodivščin z izleta, jo je prijetno poslušati in sčasoma me je pritegnila, da se tudi jaz udeležim kakšnega njihovega izleta. Kljub temu, da nisem bila članica, sem se v mesecu juniju udeležila pohoda na Babji zob in obisk Pokljuške soteske. Vodniki in člani so me sprejeli z "odprtimi rokami". Prijetno je bilo v njihovi družbi, prijetno je bilo poklepetati o tem in onem. Izkupiček dneva: prijeten izlet s prijetnimi ljudmi!

Čeprav sama ne hodim toliko v hribe (občasno grem na kakšen hrib), se je v zadnjem času večala želja po resnejšem "hribolazenju". No, počasi se daleč pride...hribček....hrib....gora. Moja pohodniška oprema vsebuje manjši nahrbtnik, pohodniške čevlje (pohodniške, ne gorniške), palice, "švic" majica in pohodniške hlače. Osnovno opremo za hribe (sredogorje) imam, vendar pa ta oprema ne zadostuje za izlete v gore (visokogorje). Tako sem si pred 14-imi dnevi kupila nove gojzarje in dobila sem tudi nov nahrbtnik. Želja je prerasla v cilj, da bi obiskala tudi kakšno goro v visokogorju in prespala v planinski koči. Vendar pa popolna planinska oprema še vedno ni vse, kar pravi planinec potrebuje. Potrebno je - (za)varovanje! Pravijo: "gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor". In gore so nepredvidljive, zato sem poskrbela za svojo varnost in se včlanila v planinsko društvo Iskra Ljubljana. S plačilom članarine pa ne dobiš samo (za)varovanja, pač pa tudi možnost organiziranega obiska novih krajev, novih vrhov, novih poznanstev, novih prijateljev, novih izkušenj, novih...vsekakor same prednosti.



Kot nova članica planinskega društva Iskra Ljubljana sem se udeležila izleta v "neznano". Spodobi se in pravično je, če sem članica planinskega društva, da se tudi udeležim izleta pri katerem ne vem točno kam se gre, koliko časa bomo tam in kaj bomo počeli?!?! Zbirno mesto za izlet v neznano je bil Novi trg v Ljubljani. Prvo vprašanje: Kakšni čevlji? Drugo vprašanje: S seboj kaj za pit in za jest? Tretje vprašanje: Kaj za obleči? Četrto vprašanje. Kdaj bomo doma? No, zadnje vprašanje skoraj ni bilo pomembno, saj so navadno izleti in pohodi enodnevni. Pa začnimo naš izlet v neznano.



1. Vožnja z ladjico po Ljubljanici mimo Trnovega, Špice do Livade, obrat, do Plenčikovih zapornic pri Poljanskem nasipu, obrat in povratek na začetno mesto. Barka Ljubljanica s katero smo se peljali je narejena iz masivnega macesnovega lesa z monolitno kobilico in ravnim dnom. V dolžino meri 10 metrov, v širino pa 4,4 metra, sprejme do 50 oseb in skupaj z njimi tehta 11500kg. (http://www.barka-ljubljanica.si/o-ladjici.html)


  2. Izlet v neznano se je  nadaljeval  skozi staro mestno jedro Ljubljane do izhodiščne točke pri tržnici, kjer je nova markirana pot na Ljubljanski grad.

Po krajšem vzponu smo prispeli na grad nato pa "zavili" po krožnih stopnicah navzgor na stolp. Priznam, da je bila ta dogodivščina (vzpon na stolp) nekaj posebnega, saj že nekaj let nisem bila na njem. Čudovit pogled na vse štiri strani Ljubljane.



Naš ogled smo hitro zaključili, saj se nam je s severa že bližala nevihta, zato smo pohiteli nazaj proti tržnici, kjer smo se pred nevihto "skrili" v gostilni Vodnikov hram. Tam smo ob klepetu že snovali nove ideje in "pripravljali" plan izletov, za naslednje leto. Ena izmed njih je tudi tabor PD Iskra Ljubljana 2013. Pustimo, da ideja dozori. O tem bom pisala kdaj drugič.
Na koncu le zahvala idejnemu vodji - Darku,  izvedbenemu vodji - Janu in vsem članom za prijetno družbo in izlet.

Se še srečamo. Planinski (no ja, izletniški) pozdrav. Dora

Ni komentarjev:

Objavite komentar