petek, 30. november 2012

Studenice pri Poljčanah – Boč


Čeprav moj koledar navadno nima prostih vikendov sem za spremembo pretekli vikend ostala doma. No, ne bo držalo popolnoma, saj smo sicer oblačen a občasno tudi sončen dan preživeli s šesturnim pohodom na Boč. Da pa ne bo začudenja, zakaj je pohod trajal 6 ur, naj opišem našo novo planinsko dogodivščino, ki smo jo doživeli s Planinskim društvom Iskra Ljubljana.

Planinci so se dobili na dogovorjenem mestu – hala Tivoli in se zaradi vse dražjih naftnih derivatov prijateljsko posedli v nekaj avtomobilov (glede na stanje, bo to prišlo v redno prakso ali pa bomo koristili železniške povezave). Uršički sva se na pot odravili kar iz Kamnika in v Domžalah v svoje vozilo vzeli še eno članico. Ob prijetnem klepetu smo se peljale po avtocesti do izvoza Slovenske Konjice in nato pot nadaljevale po lokalni cesti. Ker teh krajev nobena od nas ni poznala, smo nekajkrat zašle in kljub iskanju »živih duš«, da bi povprašale za pravo pot,  imele le zgolj malo sreče. Hvaležne sodobnim telefonskim povezavam smo na pomoč poklicale našega vodnika Jana. Jan nas je usmeril in sčasoma smo prišle do samostana in vasi Studenice pri Poljčanah. Ker smo zaradi iskanja prave poti bili že malo na kratkem s časom, smo se na hitro preobule in že je skupina 25-ih planincev krenila na pot proti vrhu Boča. Začetek poti smo opravili po nekdanji rimski cesti. Kot je navedeno na Wikipediji  (http://sl.wikipedia.org/wiki/Studenice):

»dokazi o obstoju poselitve segajo v Antiko. Rimljani so pokrajino med Pohorjem in Bočem gosto poselili. Zgradili so ceste, ob njih pa preprežne postaje.«


Pot nas je v nadaljevanju vodila po malo zaraščenih poteh in previdno je bilo treba stopati, saj je bilo na tleh veliko listja in polomljenega vejevja. Bliže kot smo bili koči na Boču, vedno bolj nas je pozdravljalo sonce. Ob prihodu h koči smo opravili obvezno skupinsko slikanje. V koči smo se planinci ustavili, popili čaj, nekaj malega pojedli, da si naberemo novih moči za vzpon na vrh, ki je bil še pred nami. Seveda nismo smeli pozabiti napisati razglednic našim domačim  - babicam in tašči. J


Ker pa si planinci PD Iskra Ljubljana radi naredimo dan zanimiv, smo se na vrh Boča povzpeli po poti čez Balunjačo – kraška jama. Strm vzpon, nekaj metrov varoval  in kmalu prispeš do RTV oddajnika, ki stoji na Boču. Veter je začel močno pihati, zato smo iz nahrbtnikov vzelo dodatna oblačila in jih oblekli. Pot smo nadaljevali  mimo oddajnika in prišli do varovanega vojaškega območja. Mimo le-tega in že smo pri vrhu Boča, kjer stoji razgledni stolp, ki v višino meri 20 metrov. Za piko na i se je obvezno povzpeti na vrh, za nas »zajce« pa samo do prve ploščadi (polovica). J



Pošteno lačni in priznamo, tudi malo utrujeni, smo se začeli vračati proti samostanu v Studenicah, kjer nas je obljubljeno čakal bograč golaž in vodenje po cerkvi, ki je posvečena Sv. Trem Kraljem. Povratek smo opravili po lažji poti – »po cesti«. Ko smo se okrepčali in odžejali, smo imeli voden ogled cerkve. Nekaj besed o vasi in o samostanu (http://www.studenice.si/ks-studenice/index.html):


»Razvoj sedanjega naselja pa je praktično že od začetka vezan na samostan. Že pred letom 1237 je Zofija Rogaška pri vrelcu z vodo, ki so ga poznali in uporabljali že Rimljani, postavila hospital s cerkvijo.  Zofijina sestra Rikica Kunšperška je tu v istih letih ustanovila samostan dominikank. Stavbo so končali leta 1249. Leta 1478 so Studenice prizadeli Turki. Samostan se je gospodarsko in naravovarstveno reformiral. Pozneje so se tedenskim sejmom pridružili še trije letni in živinski sejem. Podložniki so začeli trgovati s svojimi posestnimi pravicami. Dajatve so postale denarne, obveznosti s tlako pa so se močno povečale, zato so se studeniški podložniki leta 1515 uprli puntarjem, ki so si polastili tudi studeniški samostan. Začele so se gospodarske težave, sestre so morale razprodajati posest. Zaradi neprimernih prednic so samostan pretresli škandali in papež je leta 1577 privolil razpustiti samostan. Zaradi velikih kriz, ki so se pojavljale vsakih nekaj let, so Dominikanke morale veliko ozemlja tudi prodati. Studeniške nune so ustanovile prvo šolo v Studenicah (1556 - 1564). Šolski prostori so bili v samostanu. V šoli so sprva poučevali duhovniki, pozneje pa organist in mežnarji.  Cesar Jožef II. je leta 1782 samostan Dominikank ukinil. V 16. stoletju je na griču bil zgrajen obrambni grad, ker je med posestmi pa tudi med samostanom in podložniki prihajalo do pogostih sporov. Po velikem požaru v Studenicah leta 1788 pa so grad opustili.«
Ura je svoje kazalce že prestavila na četrto popoldan, ko smo končali svoj ogled nato pa so nekateri odšli na pokušino vin v vas Makole, me tri pa smo se vrnile nazaj na izhodiščno mesto v Domžalah, ker pa se bolj malokrat peljemo po štajerski avtocesti smo pri Trojanah zavile z avtoceste in pri voščile odličen, še rahlo topel, trojanski krof z borovničevo marmelado.

Kot že nekajkrat smo doživeli še en čudovit izlet – lahko rečem kar ekskurzijo! Planinski pozdrav, Dora

Ni komentarjev:

Objavite komentar