torek, 18. december 2012

1. mini zimski planinski tabor - Kofce


Na enem izmed naših društvenih izletov (če se ne motim, je to bilo enkrat v poletnem času, ko smo počasi stopali proti vrhu Babjega zoba) smo prišli na idejo o poletnem planinskem taboru v letu 2013. Ker je do poletnega tabora potrebno počakati še lep čas je v naslednjih srečanjih, druženjih in pohodih padla ideja o mini zimskem taboru, destinacija – Kofce.


Organizacijski vodja je bila Nadja, ki je šla v »lov« za primeren termin in rezervacijo ležišč. Tako smo določili datum 14. in 15. december 2012 za naš prvi, čisto pravi, zimski planinski tabor. V petek zjutraj smo bili ob 8.45 dogovorjeni na bencinski črpalki v Tržiču. Štirje avtomobili, 16 planincev (med njimi tudi harmonikar) se nas je odpravilo proti Podljubelju in v smeri kmetije Matizovec. Parkirali smo na parkirišču kakšen kilometer nižje, se obuli in primerno oblekli, saj je rahlo snežilo. Vremenske razmere za ta vikend niso bile napovedane najlepše, vendar nam rahel sneg ni pokvaril našega vzdušja in razpoloženja.


Da pa je mini zimski planinski tabor uspel, smo si organizirali tudi harmonikarja, ki nam je igral, ko se je stemnilo in do poznih večernih ur. Ker pa transport harmonike ni mačji kašelj, smo si sposodili sanke in kovček s harmoniko privezali na sani. Del poti, ki ni bil prevozen s sanmi, se je moška polovica ekipe angažirala in harmoniko nesla privezano na daljšem drogu. Konec dober, vse dobro – prispeli smo v kočo. Pri koči piha, sneži in megla ne dovoljuje pogleda v dolino ali proti Velikemu vrhu, kateri cilj je bil. Prišli smo v kočo, se preoblekli, pojedli sendvič in nekaj malega popili. Z nami je bilo lepo število vodnikov, med najpomembnejšimi naj omenim Roberta Posavca iz PD Križe, ki je bil naš vodja pri teoretičnih in praktičnih preizkusih zimskega znanja in ravnanja. Robi nam je že ob odhodu s parkirišča povedal nekaj osnovnih informacij o uporabi krpelj. Ker v teh dveh dneh ne bomo videli večje količine svežega snega, nam je samo povedal, da se krplje uporablja za hojo po debelejšem snegu za manjše vdiranje.



Po okrepčilu je Robi nadaljeval s svojim predavanjem o zimskih razmerah in v koči podal informacije o obvezni zimski opremi, ki mora biti v nahrbtniku, kadar se v gore podamo v takih vremenskih razmerah. V nahrbtnik sodi: zadostno število "švic« majic, smučarsko perilo (dolge gate), trak, kape (vsaj 2), rokavice, šal, topel zgornji sloj, nogavice (večja količina, noge morajo VEDNO biti suhe oz. jih moramo takoj preobut, ko je priložnost za to) , spodnje perilo, malica – energija za hojo, če v našem planu izleta ni predvidena koča, energijske ploščice, zadostna količina tekočine. Čeprav v zimskem času izgubljamo manjšo količino vode, je kljub temu potrebna pravilna in zadostna hidracija. Robi je predstavil tudi uporabo derez in predstavil plazovni trojček – plazovna žolna, sonda in lopata. Po uspešno izvedenem predavanju smo sklenili dogovor, da vremenske razmere ne dopuščajo vzpona na Veliki vrh, zato smo nadaljevanje predavanja in prezentacije izvedli na hribu za kočo. Oblekli in obuli smo se razmeram primerno, nekateri smo celo prvič v življenju obuli dereze. Robi pove še nekaj osnovnih trikov o derezah in pohodnih palicah v zimskih razmerah, ki bodo vsekakor prišle prav za naše nadaljnje zimske pohode.

Pričeli smo z malo šolo uporabe cepina, lopatke, preverili delovanje plazovne žolne, postavili sidrišče… Ni kaj, toliko strokovnih informacij na enem mestu, da bi tisti trenutek stekel v dolino v prvo trgovino po vso opremo in AKCIJA! J Vendar počasi. Veter, megla in sneg so se nam po dveh urah že pošteno zajedla v kosti tako, da smo se odpravili nazaj proti koči, kjer smo imeli dogovorjeno telečjo obaro z ajdovimi žganci in štruklje. Ob 16. uri popoldne prav paše nekaj toplega "na žlico", zato smo po obroku vsi nemo obsedeli. Ko se je kosilo malo poleglo je Marko povedal nekaj zabavnih vicev, naš harmonikar pa je raztegnil meh. Prav zabavno je bilo tja do 20. ure zvečer, ko se je moja malenkost počasi spravila v posteljo. Skupna ležišča so bila v drugem nadstropju koče, kjer je bilo pošteno hladno, vendar so nas na postelji čakale tople puhovke in odeje, na koncu je bil ves strah o mrazu, odveč.


Večerno družabno srečanje je bilo temeljito pripravljeno že nekaj dni pred odhodom na tabor. Ana in Silvo Pirc sta pripravila potrebne rekvizite, organizirala simbolične nagrade in izžrebala tekmovalne ekipe za tri igre. Naključno določeni/izžrebani mešani pari so se tako pomerili v treh disciplinah:
  1. šivanje tekstilne zaplate na zadnjico sotekmovalca, pri čemer morajo biti šivi tako natančni, da tekmovalec s prišito krpico/srčkom po končani igri  lahko sleče zgornje hlače …kriza bi bila, če bi zaradi »šlamparije« šivilje ostal tudi brez spodnjic…sodelovali Nadja in Drago (hitrost ni vedno vrlina) ter Alenka in  Robi  (Alenka je mojstrica šivanke)
  2. vodenje »slepca«, ki ima na pasu zadaj privezano utež, ki jo mora z natančnim počepanjem  ob navodilih partnerice spustiti v  malce širši kozarec …igra za dva para, Kati in Marko  ter Adrijana in Marjan Klančar
  3. napihovanje in pokanje balonov na tri načine: s trebuhom, z ritjo in sede…blestela sta Zvonka in Marjan Jošt.

Spanje do  naslednjega jutra, ko smo ob 7. počasi začeli vstajati iz postelj in se ponovno srečali v glavi sobi (pri peči), kjer smo bili postreženi z zajtrkom – dva jajčka na oko, kruh in čaj. Po zajtrku smo še malo poklepetali, obnovili dogodke iz prejšnjega večera, še malo uživali ob zvokih harmonike, nato pa se, glede na vremenske razmere – dež, odločili, da odidemo nazaj v dolino. Ponoven protokol oblačenja, obuvanja derez, transport harmonike…. in že smo se vračali v dolino. Zadovoljni s taborom, pridobljenim znanjem, izkušnjami, novostmi, dogodki, glasbo, vici, igrami….ponovimo naslednje leto v Valvasorjevem domu pod Stolom!

Ni komentarjev:

Objavite komentar