nedelja, 28. september 2014

2. letni planinski tabor - Logarska dolina

Na blogu nisem kaj prida aktivna, dolgujem marsikateri zapis, zato si bom danes vzela čas, da dopolnim svoj blog z opisom enega izmed izletov. Več izletov! Več dni skupaj! Gre za 2. letni tabor našega društva. 

Letos smo bili nastanjeni v Domu planincev v Logarski dolini. Planinski tabor se je odvijal med 24. in 27. julijem. Če gledam na celotno vremensko sliko letošnjega poletja, pravih poletnih temperatur in vremena letos nismo imeli. Prav tako se ni nič pozitivnega obetalo za naslednje štiri dni. Kljub napovedim je bil program druženja in ustvarjanja dodelan, zato ni bilo skrbi, da bi nam bilo dolgčas. Zbor je bil ob 7. uri pri Domu planincev, kjer smo se namestili v sobe in popili dobro kavico. Za nastanitev in dobro hrano v času bivanja ni bilo nobenih skrbi, saj je za to skrbela širša družina Petek, ki v Domu planincev dela že vrsto let. Res so prijazni in ustrežljivi in vse se je dalo dogovoriti, kolikor je bilo v njihovi moči so ustregli našim željam. Dom je bil polno zaseden od četrtka do nedelje. 


Prvi dan smo se povzpeli do slapa Rinka in pot nadaljujevali do doma na Okrešlju. Vremenska slika kaže, da je vreme stabilno, nekaj poslabšanja se lahko obeta le proti popoldnevu. Odločili smo se, da pot nadaljujemo po deloma varovani, a lepo speljani stezi na Kamniško sedlo. Tu je sledil počitek in okrepčilo. Vreme se je malo "skisalo", zato se vodniki ne odločijo za vzpon na Brano in se vrnemo do Okrešlja kateremu sledi še spust v dolino, kjer nas čaka dobra večerja (kot pravo nedeljsko kosilo: juha, pečenka, pražen krompir in solata, ni da ni).

Naslednji dan vodnik Robi, iz PD Križe, vodi turo po neoznačeni stezi kamor nas kolenogriz pripelje do prvega naravnega okna. Katjuša, članica tabora, ki je po profesiji gozdarka, prav tako pa tudi varuhinja gorske narave, pove nekaj zanimivosti o gozdnem habitatu ter o življenju v njem. Pot smo nadaljevali po zložni poti do planine Zabrložnica, kjer je sledil počitek in malica, saj nas čaka še nekaj ur hoje. Ponovno strm vzpon nas pripelje na jaso, kjer je padla odločitev, da do Matkovega okna ne bomo šli, saj je pot zelo strma in v mokrem vremenu nevarna za zdrs, zato smo si Matkovo okno lahko ogledali od daleč. Pot nadaljujemo do prvega sedelca, kjer se prečno usmeri steza. Ob zmerni hoji in hkratni ponovitvi vatrovanja z vrvjo, ki je privezana na drevo, vsi varno prečimo grapo in pot nadaljujemo do doma na Okrešlju. Nekaj metrov od doma, v smeri proti Turski gori, so spomeniki preminulim planincem, prav tako pa tudi spominska plošča gorskim reševalcem, ki so se leta 1997 smrtno ponesrečili ob helikopterski vaji reševanja. Vrnemo se do doma kjer sledi toplo kosilo. Spust do Rinke in povratek v dom, kjer sledi večerja. Zbrana skupina, ki namerava v soboto osvojiti vrh Ojstrice se po večerji odpravi do koče na Klemenči jami, kjer prespijo. Ostali ostanemo v Domu planincev, si ogledamo kuhanje oglarske kope in za vse udeležence tabora, tudi tiste, ki so prespali na Klemenči jami, pripravimo vrečke iz blaga za nabiranje zelišč.


Naslednje jutro se skupina iz Doma planincev po obilnem zajtrku odpravi proti koči na Klemenči jami, vreme sprva še obetavno, vendar vedno slabše. Skupina, ki je zjutraj svoj vzpon začela na Ojstrico po telefonu preveri radarsko sliko padavin in se odločijo za vzpon. Pot je zelo zahtevna in varovana, na poti pa tudi nekaj snežišč, čeprav je poletje.





Skupina iz Logarske doline prispe do koče na Klemenči jami, kjer smo si ogledali najdebelejši macesen v Sloveniji, dež pa nam prekriža načrte za vzpon na Strelovec. Tako čakamo v koči na Klemenči jami, pomalicamo, ko z Ojstrice prispeta uniformirana policaja. Nekaj ur mine, kot bi mignil, na račun policajev preberemo nekaj vicev, se smejimo in ure hitro minevajo. Na voljo je tudi daljnogled, katerega sama vzamem v "upravljanje". Čakam in gledam, kdaj bom zagledala kakšne planince, ki se bodo čez Škarje vrnili nazaj do koče na Klemenči jami. Gledam, gledam, gledam....in gledam....in naenkrat zavpijem: "Vidim jih, rdeča čelada, oranžna čelada, zelena majica...." Naša skupina planincev se prikaže izza Ojstrice. Ves čas skozi daljnogled spremljam njihovo hojo, tudi počitek in malicanje ni prezrlo moje oko. 

"Mraljice" na snegu so naši planinci.

Ob povratku do koče skupaj popijemo čaj in....začne padati DEŽ! Ploha, naliv, neurje....ne neha in ne neha. Vsi srečno prispeli do koče, brez dežja, potem pa kot bi obrnil škaf. Oblečemo se, palerine, dežniki in nepremočljive vetrovke in previdno stopimo v dolino. Skala je spolzka, zato je treba paziti na vsak korak. V Domu planincev nas čaka topel tuš, čaj in suha oblačila. Urejeni in ogreti sedemo k večerji. 

Zvečer sledi zahvalni program z zabavnim vložkom. Zahvale vodnikom, organizatorjem, soorganizatorjem in ostalim tako ali drugače prisotnim, ki so pomagali pri organiziranju in izvedbi tega tabora kar dežujejo. Plosk, plosk, plosk in na vratih se pojavita dva mladeniča - muskonterja. Do 23. ure zvečer smo imeli zabavo, smeha za izvoz, glasbe pa tudi. Sledi počitek, nedeljska planinska avantura pa je odvisna od vremena. Do jutra se vreme kaj prida ne izboljša, zato se po zajtrku poslovimo. Nekateri odidejo domov, nekateri pa svoje druženje podaljšajo v vasi Solčava, kjer so se odvijali solčavski dnevi.

Čudovit tabor, čudovite planinske ture, vreme je držalo kot smo potrebovali in nam ni pokvaril sobotnega večera, ko smo lahko zaplesali in zapeli.

Ni komentarjev:

Objavite komentar