ponedeljek, 22. september 2014

Lajnar - Slatnik - Možic - Šavnik


Nič pisanja od novega leta pa do danes? Grozno, vendar, ni časa! Za to ima upravičen razlog. Na društvenem občnem zboru v Mostecu, januarja letos, so člani društva PD Iskra Ljubljana izglasovali, da se Romana napoti na usposabljanje za planinskega vodnika A kategorije. Ves ta čas sem  budno spremljala (»iz ozadja«) prebiranje literature, poslušala zanimivosti iz zgodovine planinstva ter se skupaj z njim učila vozle. Julija letos je uspešno opravil 11-dnevno usposabljanje v PUS Bavšica in 13. septembra uspešno opravil preizkusno vodniško turo. S tem je pridobil naziv VODNIK PRIPRAVNIK. Kot vodnik pripravnik ima obveznost voditi 5 planinskih tur, s katerim bo kasneje pridobil naziv PLANINSKI VODNIK. Prva planinska tura, ki jo je vodil, kot vodnik pripravnik, pod mentorstvom vodnice Alenke Sakelšek, je bila realizirana včeraj, v nedeljo, 21. 9. 2014. Kljub slabi vremenski napovedi in sobotnemu kolebanju »bi ali ne bi« je bilo odločeno, da se tura realizira, glede na napovedi, pa se bo pohod prilagodil trenutnim vremenskim razmeram. Ob 6.45 se v Tivoliju zbere 22 planincev. Pot nas najprej vodi do Bohinjske Bistrice, kjer s seboj na turo vzamemo tudi lokalno vodičko Valentino Biol – Tino (Mici). Tina je dobra poznavalka okoliških hribov in živa knjiga znanja o zgodovini in rapalski meji, ki je tekla po poteh, kjer smo včeraj hodili. Zbrali smo se pri Litostrojski koči na Soriški planini, kjer je Roman podal kratka navodila za hojo, Tina pa je ob informacijski tabli povedala nekaj osnovnih informacij, kje nas bo vodila pot, kaj si bomo ogledali ter o rapalski meji.


 Pot nas je sprva vodila po smučišču na Soriški planini, nato pa se usmeri v gozd in nas po nekaj minutah hoje pripelje na razgledno sedlo. Na levo se usmeri kratek vzpon na vrh Lajnarja. Spustimo se pod Lajnar, kjer si ogledamo vojaške bunkerje in strelne line iz časa med obema vojnama. Z naglavnimi lučmi vstopimo v rove in si ogledamo to stoletno zgodovinsko znamenitost.

Nadaljujemo po mulatjeri mimo dobro ohranjene vojašnice GAF na Slatniku in se povzpnemo na vrh Slatnika. Do tega trenutka je bilo vreme nad vsemi pričakovanji in napovedmi, ki smo jih spremljali prejšnji dan in izlet skoraj odpovedali (kako bi nam bilo žal, če bi to res storili, vendar se nismo ustrašili nekaj kapelj dežja, četudi bi bile). Malo čez 11. uro pa se iz doline Bače privlečejo meglice. Se odpira in zapira. Možic (naš naslednji cilj) vidiš in spet ga ne vidiš.
 Spet nekaj minut zmerne hoje, malo vzpona in spet nov vrh – Možic, 1602 metra nad morjem. Tu si zaslužimo počitek in malico. Spet se odprejo razgledi, tako da sendvič pojemo v lepem vremenu s pogledi na Karavanke, Julijce in Kamniško-Savinjske Alpe. Ni še konec, ne gremo še domov, le okrepčali smo se. Naš zadnji vrh, ki ga nameravamo osvojiti na ta čudovit jesenski dan je Šavnik. Mnogim nepoznan vrh nad Soriško planino, vendar nič manj zanimiv. Z nekaj truda se ob strmem vršnem delu vzpnemo na sam vrh Šavnika. 

Po partizanski, lovski, markirani, nemarkirani in tudi makadamski poti se vrnemo do parkirišča in si zatem privoščimo kosilo v Litostrojski koči. Rezime ture pove, da je Roman odlično odvodil svojo prvo planinsko turo kot vodnik pripravnik, z nekaj vaje bo le še boljši in prepričana sem, da bomo na vseh nadaljnjih njegovih turah uživali in se imeli lepo. Ker dneva še ni konec in sonce pridno greje naša lica (po vsem tem dežju je bilo to še kako dobrodošlo), se zapeljemo do vasi Sorica, kjer imamo dogovorjeno vodenje po rojstni hiši slikarja Ivana Groharja. Prijazen mladenič nam pove nekaj o samem slikarju, na ogled so reprodukcije nekaterih Groharjevih slik (med njimi tudi znana slika sejalca) ter nekaj originalnih slik portretov. V kletni hiše si ogledamo etnografsko zbirko vasi Sorica in dan zaključimo kot orkester v zgornjem nadstropju hiše. Vodič nam predstavi nekaj tolkal in nas hitro nauči nekaj taktov. Prva, druga, prva, druga…. in že smo igrali »Mi se imamo radi…«. Odlično nam je šlo!
Sončen jesenski dan smo tako zaključili z lepim izletom, čudovitimi razgledi, dobro hrano, prijetno družbo in kulturnim vložkom za konec. Lahko rečem le, NEPOZABNO!




Ni komentarjev:

Objavite komentar